Kdaj ne uporabiti umetne inteligence: naše orodje za ujemanje brez jezikovnega modela

Umetno inteligenco uporabljamo skoraj povsod: v CRM-ju, pri fotografijah, za članke, za razvrščanje pošte. Prav zato smo se odločili, da je ne bomo uporabili, ko smo gradili orodje, ki na spletni strani predlaga hiše tistim, ki iščejo dom. Ta članek pojasnjuje, kako je zgrajeno in zakaj.

Kaj počne

Namesto klasičnih filtrov (območje, cena, kvadratni metri, število sob) stran postavi pet vprašanj:

1. morje, Kras ali oboje, odvisno od dneva;
2. kje zajtrkujete: na terasi, na vrtu, pred veliko stekleno steno;
3. koliko prostora: kompaktno, za družino, brez kompromisov;
4. kakšen ritem: mesto pred vrati ali tišina;
5. proračun, po razredih.

Šestdeset sekund in pravi katalog odgovori s tremi hišami, vsako s stavkom, ki pojasni, zakaj je bila izbrana.

To je bil popoln primer za jezikovni model. Dovolj bi bilo, da mu pošljemo odgovore in katalog ter ga vprašamo »katere so tri najboljše hiše in zakaj?«. Odločili smo se drugače.

Zakaj brez LLM

Model si lahko izmisli teraso. To je glavni razlog. Stavek, kot je »zajtrk ima svojo teraso«, ki ga napiše model, je lahko resničen ali ne, odvisno od tega, kako je model prebral štiri strani dolg opis. V našem orodju se ta stavek lahko pojavi samo, če je pri hiši vklopljen strukturiran podatek »terasa«. Spletna stran ne more trditi, da ima hiša lastnost, ki je nima.

Vsaka točka mora izhajati iz enega od odgovorov. Kdor vidi tri predlagane hiše, ima pravico razumeti, zakaj. S preglednim točkovanjem razlaga ni naknadna rekonstrukcija: je sam izračun.

Rezultat mora biti vedno enak. Isti odgovori, iste hiše, v enakem vrstnem redu. Zaradi tega je orodje mogoče preveriti in popraviti: če se hiša pojavi tam, kjer se ne bi smela, se najde vrstica, ki je o tem odločila.

Strežnik ni potreben. Katalog pride na stran v skrčeni obliki, samo s potrebnimi polji, brez dolgih opisov. Izračun poteka v brskalniku. Odgovori ostanejo v brskalniku tistega, ki jih poda: kdor se vrne, najde svoj rezultat, mi pa ne prejmemo ničesar, dokler nas oseba sama ne prosi, naj se ji oglasimo.

Kako deluje točkovanje

Vsak odgovor dodeli točke vsaki hiši, prispevki pa se seštevajo.

• Kraj ima največjo težo. Območje ob morju prinese veliko točk, hiša neposredno ob morju ali s pogledom na morje doda še nekaj, a le do zgornje meje. Kdor izbere »oboje«, nagradi mejni pas, torej obalo, kjer se planota spušča v morje.
• Zajtrk pri vsakem odgovoru upošteva en sam podatek: teraso, vrt ali – pri stekleni steni – pogled na morje.
• Prostor uporablja tri razrede površine v kvadratnih metrih z mehkim robom: hiša, ki je tik zunaj razreda, za največ 15 %, dobi polovico točk. To ni zavrnitev, temveč priprta vrata.
• Ritem dodeli točke območjem glede na to, kako blizu so mestu ali tišini.
• Proračun je edini odgovor, ki lahko hišo izloči. Znotraj razreda polno število točk. Pod njim skoraj polno: to je prijetno presenečenje, ne pomanjkljivost. Nad zgornjo mejo do 15 % malo točk, ker je to prostor za pogajanja. Še višje hiša izpade iz izbora.

Dve podrobnosti, ki sta nam všeč. Hiše s ceno na povpraševanje ostanejo v izboru z nevtralnim prispevkom, njihova cena pa ni nikoli prikazana niti uporabljena v razkriti obliki. In pri enakem številu točk zmaga hiša, ki ustreza več vprašanjem: bolje ena, ki izpolni štiri od petih, kot ena, ki prepričljivo zmaga pri dveh.

Stavek »zakaj«

Pod vsako hišo je stavek. Ne napiše ga model. Koda vzame dva najmočnejša prispevka te hiše in sešije dva ročno napisana delčka, enega za vsako kombinacijo vprašanja in odgovora, v treh jezikih spletne strani. Brez strojnega prevajanja. Če je prispevek vreden nič, njegov delček ne pride v stavek.

Da se isti stavek ne bi ponavljal pri treh hišah, druga in tretja raje opišeta vidike, ki jih prva še ni, vedno in samo iz svojih pozitivnih prispevkov. Če hiša nima nobenega pozitivnega prispevka, stavek to prizna: je prosta karta iz kataloga.

Pod stavkom zelene kljukice pokažejo, katerim vprašanjem hiša resnično ustreza.

Omejitve, povedane naravnost

Preprosta koda ima drugačne omejitve kot umetna inteligenca, ne pa nobenih.

• Odvisna je od podatkov. Če ima hiša v katalogu teraso, polje pa ni označeno, je orodje ne vidi. Napaka pa je poštena in sledljiva: popravi se podatek, ne sprašuje se model.
• Nekateri odgovori so približni. »Steklena stena« ni polje v našem katalogu. Najbližji strukturiran signal je pogled na morje, in to v kodi tudi zapišemo: steklena stena šteje, če nekaj uokvirja.
• Uteži so naša izbira. Da kraj šteje več kot ritem, je uredniška presoja, ne statistična resnica. Vsaj zapisana je, berljiva in jo je mogoče spremeniti na enem samem mestu.

Kdaj koda premaga umetno inteligenco

Iz tega projekta smo izpeljali praktično pravilo. Preprosto kodo imamo raje, kadar:

• rezultat vsebuje trditve o dejstvih glede hiše, pogodbe ali cene in je napaka hujša od skromnega rezultata;
• so signali, ki štejejo, že strukturirani: če podatek obstaja kot polje, je njegovo branje zanesljivejše kot sklepanje;
• je treba rezultat pojasniti tistemu, ki ga prejme, ali nam samim, ko nekaj ni prav;
• mora imeti isto vprašanje vedno enak odgovor;
• so obsegi majhni: za katalog ene agencije je ročno sestavljeno točkovanje povsem dovolj.

Umetno inteligenco potrebujemo tam, kjer je vhod prost in neurejen jezik: e-pošta, ki jo je treba razvrstiti, telefonski klic, ki ga je treba povzeti, besedilo, ki ga je treba napisati na podlagi danih dejstev. Tam nobena tabela uteži ne zdrži. Toda pet odgovorov z zaprtim izborom ni prost jezik. To so podatki, podatki pa se obdelujejo s kodo.